Introjekti so prepričanja, ki jih imamo in uporabljamo v vsakodnevnem življenju, vendar se jih ne zavedamo oziroma se ne vprašamo o pomenu nekaterih naših dejanj, prepričanj ali reakcij.
To so prepričanja, ki smo jih “posvojili” od nekoga drugega in jih uporabljamo, kot naša, brez da bi preverili ali se vprašali, čemu služijo ali če tudi veljajo za nas in zakaj jih uporabljamo v vsakdanjem življenju ali v določenih situacijah.
Neka ženska, mati in žena, ni nikoli dovolila, da bi se plašči odlagali na posteljo. To je bilo pravilo, ki so se ga morali brezpogojno držati vsi v njenem domu. Nikoli ni razmišljala, čemu to pravilo pravzaprav služi, tako jo je naučila že njena mama. To je prinesla s sabo iz svojega primarnega doma. Potem pa jo je enkrat hči vprašala, zakaj se plašči ne smejo odlagati na posteljo. Ni znala odgovoriti in je ob priložnosti vprašala svojo mamo, zakaj so imeli takšno pravilo. Mati ji je odgovorila, da so v časih, ko je bila ona mlada, bile množične bolhe, ki so se rade prenašala naokoli v plaščih in tako bi bolhe prišle v posteljo in se jih ne bi mogla rešiti.
To pravilo ne služi več svojemu namenu, bolh več ne nosimo po plaščih in prepoved odlaganja plaščev na posteljo je iz tega vidika nesmiselna. Tovrstnih pravil, določil, prepričanj, prepovedi… imamo vsi veliko. Mnogo tega se naučimo v svoji družini, v okolju, ko odraščamo, v prejšnjih službah, od prijateljev… In pozabimo se vprašati, ali še ta prepričanja veljajo za nas ali ne. Ali so sploh smiselna ali ne. Ali služijo svojemu namenu ali ne več. Morda celo nikoli niso. Morda služijo nekomu drugemu z dobrimi razlogi, nam pa pač ne.
Sploh v današnji potrošniški družbi nas želijo prepričati v mnogo stvari, ki pogosto za nas niso smiselne, vendar tega pri sebi ne preverimo.
Na primer, da potrebujemo pametne telefone z mnogimi aplikacijami, kljub temu da mnogih funkcij zaradi našega načina življenja morda sploh ne bomo uporabili. Ali pa prepričanje nekaterih mladostnic in kasneje žensk, da vsi moški želijo od žensk samo spolnost, samo zato, ker je morda mama imela takšno mnenje, sama pa nikoli ni imela podobne izkušnje in ocenjuje na podlagi maminega, prijateljičinega, babičinega, tetinega… prepričanja. Za potrditev prepričanj sicer psihološko delujemo tako, da potrdimo svoje skrtipte (pičakovanja), vendar o tej temi kdaj drugič.
Terapevt lahko skozi pogovor o katerikoli temi, hitro opazi, kje izhajamo iz teh posvojenih mnenj in nas na to sproti opozarja. Z nešteto vprašanji “Zakaj?” nas pripelje do tega, da sami vidimo, kje poznamo odgovor za neko naše mnenje, prepričanje, ravnanje in kje ne. Kje smo samo tako bili naučeni, smo tako slišali in podobno.
To je ena izmed stvari, ki so lahko za nas zelo pomembne, da se jih naučimo prepoznavati pri sebi in se na terapiji dejansko lahko dogajajo vzporedno s tematiko, težavo, ki jo imamo kot predmet terapije.
Maja Kus Ambrož