V odnosih vseh vrst prihaja skoraj praviloma do nestrinjanj, deljenih mnenj in posledično konfliktov.
Zagotovo se to najmočneje odraža v partnerskih odnosih. Kdo ima prav? Katero mnenje upoštevati, kadar pride do različnih pogledov na določeno situacijo? Zakaj moj partner ne razume, da se v tej situaciji počutim ogroženo, neljubljeno, on pa še vedno to počne, čeprav me s tem prizadane? Kako ne razume, da me to boli in da je to zame pomembno? Ali me morda nima rad-a, kadar nisem takšen-a, kakršen-a on-ona od mene pričakuje, da bom?
S takimi vprašanji se večinoma v odnosu srečujejo ženske, ker po ženski strukturi nekako ni dovolj samo občutek, da imaš nekoga rad.
Opazila pa sem, da so moški zadovoljni s stanjem imeti rad, vse ostalo se bo uredilo samo po sebi. Nemalokrat slišimo moškega reči: “Jaz te imem rad, zakaj ti to ni dovolj?” Odnos pa je mnogo več, kot imeti rad. Morda bi lahko rekli, da je imeti rad podlaga za odnos, da se vse skupaj lahko začne, se moraš najprej imeti rad. Potem pa dobrodošli na vrtiljaku. S kakšno hitrostjo in s kakšnimi zavoji pa bo ta vrtiljak pri nas deloval, pa je odvisno tudi od poznavanja sebe in partnerskih odnosov. Tukaj pa nam lahko pogovor s strokovno usposobljenim svetovalcem še kako prav pride. Nemalokrat lahko prepreči prekinitev odnosa, s katerim v osnovi ni prav nič narobe, samo mi smo ga, s svojimi nezdravimi vzorci, prepričanji, pričakovanji.., ocenili kot neprimernega za nas.
S terapevtko Majo Kus Ambrož sem se pogovarjala, kako prepoznati, kako oceniti, kdaj in do katere meje se je v odnosu potrebno prilagodoti in kdaj vztrajati pri nečemu, ker menimo, da je to za nas zelo pomemebno.
Na to seveda vpliva mnogo dejavnikov, ampak v osnovi bi lahko rekli, da velja, da se upošteva mnenje, občutki tistega partnerja, ki v dani situaciji ni inferioren, torej, katerega pogled na situacijo je zrel, odrasel in realen. In ne izvira iz popačenih vzorcev, napačnih prepričanj, nerealnih osnov. Ampak tukaj se zopet stvar zaplete, saj kadar smo v situaciji, se za nas zdi zelo pomembna in resnična, sploh če jo spremljajo močna čustva. Da si bomo lažje predstavljali, si bomo vzeli en hipotetičen primer. Na primer, da partner reče partnerki, da bi potreboval v soboto popoldan nekaj ur miru, želi biti sam in jo prosi, če se lahko, na primer, ona dobi s prijateljicami ali gre v shopping ali kaj podobnega. V tem trenutku se lahko ženska (ali moški, če je situacija obratna), počuti zavrnjeno, odrinjeno, neljubljeno, užaljeno…, odvisno od ozadja posameznika, kako to prebere, razume. Pri osebi, ki je prosila za nekaj ur časa zase, gre najverjetneje izključno in samo za potrebo po tišini, sprostitvi ob TVju ali časopisu, sploh če je moški tisti, ki izrazi to željo. Po napornem tednu si verjento želi morda v tišini pogledati tekmo, ali pa samo nogre vreči na sedežno in brskati po TV programih ter se ustavljati na filmih z akcijskimi prizori, ob katerih ženske vedno nekaj komentiramo o brutalnosti, grobosti… Naši strahovi pa nas lahko zavedejo na razna razmišljanja, kaj vse ta želja lahko pomeni, zakaj ne želi prostega časa preživeti z mano, ali mu nisem jaz sprostitev, ali se me je začel izmikati, zakaj mu bolj “paše” biti sam kot z mano v soboto popoldan? Mnogo je lahko misli, ki nas lahko zapeljejo, za nas so v takem trenutku ti občutki in te misli resnične, realne, utemeljene. Še huje je, če potem te pomisleke delimo s partnerjem, pa nas ta ne razume. Takrat doživimo še eno zavrnitev. In takrat je zelo pomembno, da imamo osebo, ki prepozna, kaj se z nami odgaja, zakaj smo tako prebrali namero našega partnerja, da nam realno, razumljivo razloži, zakaj tako čutimo. In da skupaj s to osebo (terapevtom) raziščemo ta strah in ga predelamo. In da razumemo in lahko čutimo, da nas partner zato nima nič manj rad ali nas ne zavrača, da je to samo normalna potreba po času zase, ki jo ima vsak človek tu in tam.
V takih situacijah nam nikoli ne bo dovolj, če nam to povedo prijatellji-ce, ali osedlavci-ke, ali mati, oče… Črv našega dvoma nas ne bo prenehal grizti, ker so tukaj delujoče globje stvari, prepričanja, ki jih lahko terapevt v taki situaciji prepozna in nas vodi skozi proces do zdravega, samozavestenga pogleda kritičnih trenutkov v odnosu. In potem, ko lahko vidimo in doživljamo čas s prijatelji ali samo zase ali za tekmo ali za kozmetičarko, kot nekaj zdravega, kar nima popolnoma nobene veze z nami, se sprosti ena napetost v nizu mnogih, ki odvzemajo kvaliteto našega partnerstva.
Več o partnerski psihoterapiji si lahko preberete na tej povezavi.