V odnosih vseh vrst prihaja skoraj praviloma do nestrinjanj, deljenih mnenj in posledično konfliktov, saj ljudje izražajo svoja mnenja, ki seveda niso vedno enotna. Bližje kot so si ljudje, večja je verjetnost, da bo prišlo do razhajanj, saj si v intimnih odnosih ljudje »dovolijo« izražati svoje mnenje in pričakujejo da bodo sprejeti. Eden izmed bližjih odnosov je vsekakor partnerski odnos. Kdo ima prav? Katero mnenje upoštevati, kadar pride do različnih pogledov na določeno situacijo? Zakaj moj partner ne razume, da se v tej situaciji počutim ogroženo, neljubljeno, on pa še vedno počne to, čeprav me s tem prizadane? Kako ne razume, da me to boli in da je to zame pomembno? Ali me morda nima rad-a, kadar nisem takšen-a, kakršen-a on-ona od mene pričakuje da bom?
S takimi vprašanji se v odnosu srečujejo tako ženske kot moški, v bistvu tisti, ki jim nekako ni dovolj samo občutek, da imajo nekoga radi. Druga struktura ljudi pa se v odnosu nekako zadovolji s stanjem v katerem je dovolj, da se imamo radi in menimo, da se bo vse ostalo uredilo samo po sebi. Nemalokrat slišimo nekoga reči: “Saj te imam rad. Zakaj ti to ni dovolj?” Kvaliteten partnerski odnos je sestavljen tako iz imeti rad kot predvsem iz odnosa. Morda bi lahko rekli, da je imeti rad podlaga za odnos v našem okolju. Da dovolimo, da se vse skupaj lahko začne tako, da se začuti nekaj, kar imenujemo zaljubljenost (tema zaljubljenosti vsekakor zahteva svoj članek ;)). Potem pa dobrodošli na vrtiljaku. S kakšno hitrostjo bo oseba vrtela ta vrtiljak, pa je odvisno tudi od poznavanja samih sebe in naših pričakovanj glede partnerstva. Tukaj pa lahko pride pogovor s strokovno usposobljenim svetovalcem še kako prav. Velikokrat lahko terapevt prepreči prekinitev odnosa s katerim ni prav nič narobe, le mi smo ga s svojimi nezdravimi vzorci, prepričanji, pričakovanji.., ocenili kot neprimernega za nas.
Po nekaj neuspelih in zaključenih odnosih se posamezniki ponavadi obrnejo na nas. S skupnimi močmi si odgovorijo na vprašanje kolikšen je njihov del odgovornosti, da odnosi niso uspeli. Naučijo se prepoznati vzorce, ki so za njih nefunkcionalni in tudi tiste, ki imajo pozitiven vpliv na njih in njihova partnerstva.
Ko se partnerja znajdeta v situaciji nestrinjanja, ki je vsaj za enega pomembna, je problem že to, da drugi ne priznava pomembnosti tistemu, ki se mu zdi nekaj zelo pomembno. Ta ob ignoriranju njegovih želja s strani partnerja, njemu izredno pomembne osebe, občuti paleto negativnih občutij in čustev. Za lažjo predstavo navedimo hipotetičen primer v katerem partner reče partnerki, da bi potreboval v soboto popoldan nekaj ur miru. Želi biti sam in jo prosi, če si lahko sobotno popoldan organizira neodvisno od njega (da se dobi s prijateljicami ali gre v shopping,…). V tem trenutku se lahko ženska (ali moški, če je situacija obratna), počuti zavrnjeno, odrinjeno, neljubljeno, užaljeno…, odvisno od njenih preteklih vzorcev in izkušenj. Pri osebi, ki je prosila za nekaj ur časa zase, gre lahko izključno in samo za potrebo po tišini, sprostitvi ob TVju ali časopisu. Po napornem tednu si morda želi v tišini pogledati tekmo, ali pa samo noge vreči na sedežno in brskati po TV programih… Strahovi partnerja pa lahko le-tega pripeljejo na razna razmišljanja, kaj vse ta njegova/njena želja lahko pomeni, zakaj ne želi prostega časa preživeti z mano, ali mu jaz nisem sprostitev, ali se mi je začel izmikati, zakaj mu bolj “paše” biti sam kot z mano v soboto popoldan? Mnogo je lahko misli, ki ga lahko zapeljejo in zanj so v tistem trenutku ti občutki in te misli resnične, realne, utemeljene. Še huje je, če potem te pomisleke deli s partnerjem, saj ta ne razume. Takrat doživi še eno zavrnitev. In odnos je načet. V teh primerih je zelo pomembno, da se vključi strokovna oseba, ki prepozna, kaj se z njo/njim dogaja in zakaj ter kako je prebral namero partnerja na način, da je posameznik občutil vsa ta čustva. Da skupaj raziščeta ta strah in ga predelata. Da lahko posameznik razume, čuti in sprejme, da ni nujno, da ga ima partner manj rad ali ga zavrača, ker je v kontaktu s potrebu po času zase, ki jo ima vsak človek tu in tam.
V takih situacijah velikokrat ne bo dovolj, če se v vlogi zunanjega poslušalca znajdejo prijatelji-ce ali sodelavci-ke, mati, oče… Črv dvoma ne bo prenehal gristi, ker tukaj delujejo globlja prepričanja, ki jih lahko terapevt prepozna in posameznika vodi skozi proces do zdravega, samozavestnega pogleda kritičnih trenutkov v odnosu.
In potem, ko lahko posamenik vidi in doživlja čas s prijatelji ali samo zase ali za tekmo, za kozmetičarko, kot nekaj zdravega, kar nima popolnoma nobene veze z drugimi, se sprosti ena napetost v nizu mnogih, ki odvzemajo kvaliteto partnerstvu.
