Ljudje smo bitja, ki delujemo v skladu z neko našo notranjo logiko t. j. v skladu z našim notranjim prepričanjem, da je nekaj v redu in prav. Da je nekaj v redu in prav smo zaključili iz lastnih izkušenj in »iz pripovedovanj« nam pomemnih odraslih, v času odraščanja. Ta »pripovedovanja« smo kasneje v življenju ponotranjili in jih repliciramo kot svoja. V strokovnem jeziku jih imenujemo introjekti.
Introjekti so tako prepričanja, ki jih imamo in uporabljamo v vsakodnevnem življenju, vendar se jih ne zavedamo oziroma se ne vprašamo o pomenu nekaterih naših dejanj, prepričanj ali reakcij. To so prepričanja, ki smo jih “posvojili” od nekoga drugega in jih uporabljamo, kot naša, brez da bi preverili ali se vprašali, čemu služijo ali če tudi veljajo za nas in zakaj jih uporabljamo v vsakdanjem življenju ali le v določenih situacijah. Sledeča zgodbica nam lahko približa in predstavi introjektivno vedenje. Neka ženska, mati in žena, ni nikoli dovolila, da bi se plašči odlagali na posteljo. To je bilo pravilo, ki so se ga morali brezpogojno držati vsi v njenem domu. Nikoli ni razmišljala, čemu to pravilo pravzaprav služi, tako jo je naučila že njena mama. To je prinesla s sabo iz svojega primarnega doma. Potem pa jo je enkrat hči vprašala, zakaj se plašči ne smejo odlagati na posteljo. Ni znala odgovoriti in je ob priložnosti vprašala svojo mamo, zakaj so imeli takšno pravilo. Mati ji je odgovorila, da so v časih, ko je bila ona mlada, bile množične bolhe, ki so se rade prenašala naokoli v plaščih in tako bi bolhe prišle v posteljo in se jih ne bi mogla rešiti.
To pravilo ne služi več svojemu namenu, bolh več ne nosimo po plaščih in prepoved odlaganja plaščev na posteljo je iz tega vidika nesmiselna.
Tovrstnih pravil, določil, prepričanj, prepovedi… imamo vsi veliko. Mnogo tega smo se naučili v svoji družini, v okolju, tekom odraščanja, v prejšnjih službah, od prijateljev… In pozabili smo se vprašati, ali ta prepričanja še veljajo za nas ali ne. Ali so sploh smiselna ali ne. Ali še služijo svojemu namenu ali ne. Morda celo nikoli niso. Morda služijo nekomu drugemu z dobrimi razlogi, nam pa pač ne.
Sploh v današnji potrošniški družbi nas želijo prepričati v mnogo stvari, ki pogosto za nas niso smiselne, vendar tega pri sebi ne preverimo. Že samo oglaševanje, torej oglasi, ki predstavljajo izdelek/storitev kot nekaj kar nujno potrebujemo, ciljajo na to, da jih slišimo tolikokrat, da bi jih ponotranjili. A tema oglaševanja bo obravnavana kdaj prihodnjič.
V pogovoru s terapevtom, terapevt skozi pogovor o katerikoli temi, hitro opazi, kje klient izhaja iz teh posvojenih mnenj in ga na to sproti opozarja. Z nešteto vprašanji »Zakaj?« »Kako?« ga pripelje do tega, da sam uvidi, kje pozna odgovor, spozna prepričanje ali nefunkcionalno ravnanje in kje ne.
To je ena izmed stvari, ki so lahko zelo pomembne za delovanje posameznika in se na terapiji dejansko dogajajo vzporedno s tematiko, težavo, ki jo klient predstavi kot osrednji predmet terapije.
