Z različnimi ljudmi gojimo različne odnose. Tako drugače čutimo do ljudi, ki jih srečujemo v javnosti, kot do tistih, ki jih uvrščamo v zasebni krog in tudi do tistih s katerimi delimo svoje intimne misli. Posledično se tako tudi drugače vedemo. Hkrati do vseh teh ljudi, ki jih srečujemo v življenju, čutimo določeno odgovornost. Pogosto se dogaja, da ljudi ta občutek odgovornosti utesnjuje, omejuje, podreja …
Obstajajo različni dejavniki, ki vplivajo na to, kako se bo posameznik vedel v nekem odnosu, ki ga smatra kot zasebnega. Zasebni odnosi naj bi bili odnosi, ki se jih goji in oblikuje z ljudmi, ki jih imamo radi in nam je mar za njih, da se ohranjajo. V primeru, da je določen odnos za nekoga zelo omejujoč, je najprej potreben poglobljen uvid, da se ugotovi, kaj so njegovi notranji vzgibi, da je pristal v tovrstnem odnosu. Velikokrat je razlog v posameznikovih nerealnih pričakovanjih, ki so posledica nepravilnega pozicioniranja te osebe. Torej, kam je »umestil« to osebo v svojem življenju (ali morda sodi med javna poznanstva ali res med zasebna, morda med intimna) in kakšno vlogo ji je pripisal. Lahko pa, da je samo sprememba življenjske situacije vplivala na novo doživljanje.
Za lažje razumevanje navajam primer posameznika s hudo bolnim bližnjim svojcem.
Bolezen in bolečina bolnega velikokrat prevzameta družinsko dinamiko in se »preselita« v misel vseh, ki imajo radi obolelo osebo. Tako se bližnji na moč trudi pomagati, trpi ob nemoči, ima občutek krivde, ker ne more rešiti situacije, pomagati, kot bi želel. V teh težkih trenutkih je za tega posameznika izredno pomembno, da ohrani sebe in je enostavno navzoč ob bolnem. Bolni bo namreč prej kot slej prevzel odgovornost za trpljenje zdravega, zaradi svoje bolezni, nase in tako izgubljal dragoceno energijo, ki jo potrebuje, da se sooča s svojo boleznijo. Vse, kar dejansko lahko zdrav svojec v takšni situaciji stori je, da osebi pove, da je tukaj zanj, da je tukaj, če ga potrebuje,… Da se prepriča, da ga je bolna oseba slišala in razumela in nato sčasoma pride do notranje pomiritve. Pomiri se občutek nemoči, morda celo krivde ali slabe vesti in tako lahko še najbolj koristi bolni osebi. Velikokrat spremljajoči bližnji tega ne zmorejo brez zunanje pomoči.
Prevelika skrb, odgovornost in občutek dolžnosti so tudi pogosti spremljevalci oseb, ki so prevzele skrb za nekoga že v otroštvu ali rani mladosti. Pa, da ne navajam samo izrednih primerov vzamimo za primer osebo, ki ima mlajšo sestro, na katero je vedno malo pazila, po sestrsko. Vendar, ko ta mlajša sestra odraste, mora biti jasno, da je njena funkcija v življenju te osebe samo funkcija sestre, odrasle osebe, ki je popolnoma samostojna in sposobna prevzemati odgovornost zase. Da si ustvarja ali si je že ustvarijla svoje življenje po svojih merilih, ki so lahko tudi drugačni od osebe, ki je prevzemala skrb zanjo in da je tudi to v redu. Sploh pa je smiselno, da starejša oseba življenja svoje sestre in njenih težav ne postavlja v center svojega zanimanja ali celo pred svojega partnerja ali otroke.
Situacije, ki sem jih navedla, so življenjske in vsakdo se laho kdaj znajde v njih. Odnosi so dinamični procesi, ki se vseskozi spreminjajo. Zato je zelo pomembno, da so odnosi znotraj zasebnega, čim bolj jasno definirani, kar pa je prav zaradi čustvene povezanosti včasih kar težko. In tukaj je lahko prav terapevt ponovno tisti, ki lahko osvetli situacijo skozi pogovor, da je slika jasnejša in predvsem v celoti vidna. Kaj bo posameznik naredil s to sliko, pa je odvisno seveda od njega. In vedno ima izbiro.
