Ljudje začnemo iskati pomoč, po navadi, ko se ne počutimo dobro v svoji koži. Ko nismo zadovoljni s svojim življenjem. Ko vidimo, da sami ne znamo in ne zmoremo naprej.
Sedaj terapijo redno obiskujem že leto in pol in življenje se mi je sestavilo nazaj. Ko sem začela hoditi na terapijo je moje življenje izgledalo kot nešteto majhnih puzzl, ki jih je nekdo razmetal po vsej sobi, jaz pa sem samo stala sredi sobe in nikakor nisem našla delčka, kje bi začela. In potem sva s terapevtko počasi in konstruirano začeli iskati delček za delčkom in sestavljati celoto. Sedaj imam pred sabo celotno sestavljanko, lahko vidim sliko na njej, tu in tam še moram poiskati po sobi kakšno puzzlo in jo vstaviti v celoto, bolj zato, da je slika estetska kot pa, da bi bilo to nujno.
Pri svojih nekaj čez trideset leti sem imela dokaj stereotipno zgodbo.
Nekaj neuspešnih partnerskih odnosov, delo, ki mi je povzročalo dolgčas, vendar denar za življeje, dovolj prijateljev, da moje življenje ni bilo prazno, lahko sem potovala, da sem nadomestila vsaj delno mankljaj izpopolnitve osnovnih potreb po mojih višjih vrednotah-ljubezni, pripadnosti, dvojini, intimnosti. Nenehna razočaranja in izbire napačnih partnerjev. Neskončna vprašanja, zakaj. Zakaj tako izbiram, zakaj se podajam v nezdrave odnose, zakaj vedno znova boli razočaranje, zavrnitve, zapustitive in še bi se našlo občutkov, ki so se mešali v tistem času. Vse je bilo zmedeno, nejasno. Kot sem dejala, puzzle, razmetane po sobi.
S terapevtko sva postopno, počasi odpirali predalčke in v njih našli en kup navlake, ki ji ni bilo niti več mesto niti več čas v moji glavi.
Z vsakim pogovorom so se mi stvari bolj kristalizirale, kje delujem nepravilno, katera prepričanja me vodijo, kje so moje šibke točke, katera so sploh čustva, ki jih občutim. Zelo pomembno se mi je zdelo, da sem se naučila prepoznati čustva, ki v nekem trenutku nastopijo. Nato vedeti, kaj to čustvo pomeni, ali je zdravo, odraslo ali je samo zastarel odziv na situacijo. Obrnila sem na glavo mnogo prepričanj, ki sem jih posvojila skozi leta svojega življenja, in jih znova pretehtala. Ali so to res moja prepričanja, ali sem jih povzela od drugih, ali so me tako naučili, ali sem sama prenesla določena sklepanja na podlagi nezdravih izkušenj. Bilo je mnogo ur, mogo prijetnih in včasih bolečih pogovorov, vendar sem hvalžena za to priložnost v svojem življenju. Vmes pa je tudi prišel partner, ki mi daje mnogo več, kot sem si nekoč predstavljala, da bom živela. Vendar brez terapije bi se, skoraj zagotovo, še vedno vrtela v začaranem krogu podzavestno enakih odločitev in razočaranj.
Resnična izpoved klientke, ki obiskuje individualno psihoterapijo