Vsak izmed nas se je že kdaj znašel v poziciji, ko je nekoga ali nekaj izgubil.
Žalost je čustvo, ki se pojavi, kadar izgubimo nekaj nam pomembnega (Milivojevič, Emocije). Lahko gre za predmet, okoliščine, zdravje, osebo… Kako močno bomo občutili žalost ob izgubi je odvisno od tega, koliko nam je bilo izgubljeno pomembno, kako velik del naše psihološke osebnosti je zajemalo. In tako velik del te praznine je sedaj potrebno zapolniti z nečim novim, kar nas bo izpopolnjevalo. Vendar pa je najprej potrebno žalost izživeti, izgubo izjokati ali kako drugače predelati, da v celoti dojamemo, da smo nekoga ali nekaj izgubili. Da se v celoti zavemo izgube, žalujemo za izgubljenim in šele nato pride čas, da začnemo izpolnjevati prazen prostor.
Tudi družbeni obredi, ki spremljajo žalovanje po smrti, kot so solidarnost ostalih sorodnikov, prijateljev, sosedov, ki nam ponudijo podporo, pomoč, tolažbo, izkažejo ljubezen, so nam lahko v pomoč, da ne pozabimo, da ima življenje veliko nians, še vedno veliko lepega, toplega za ponuditi in da imamo vedno razloge za živeti naprej.
Čas žalovanja je odvisen od posameznika in pomembnosti izgube zanj.
V splošnem velja, da naj bi žalovanje trajalo do enega leta. Tako so že nekoč vedeli, da se je črnina nosila eno leto po smrti bližnje osebe, predvsem z funkcijo, opozoriti okolico, da se lahko zaradi žalovanja, naše vedenje nepredvideno spreminja. V enem letu se tako zvrstijo vsi prazniki in pomembni datumi, obletnice, rojstni dnevi, ki jih sedaj preživimo brez osebe in/ali v novih okoliščinah in tako pridobimo izkušnjo nam prej neznanega doživljanja teh pomembnih dogodkov. Če pa še po enem letu ne zmoremo nekako funkcionalno zaživeti in se vrniti v življenje brez globoke žalosti, je primerna in dobrodošla pomoč terapevta. Ta nas bo lahko vodil skozi proces žalovanja in skupaj bosta lahko odkrila, kje je točka, ko žalost prevzema življenje ter kako izstopiti in ponovno zaživeti.
Ključnega pomena je zavedanje, da je to naše življenje, ki nam je bilo dano, da ga živimo.
In oseba ostane v naših srcih, ko zapremo oči, jo lahko vidimo, slišimo, vonjamo… Kam gre po smrti ne vemo, morda v nebesa, morda postane angel, morda se ne zgodi nič. Vemo pa, da ta oseba ostane z nami, v naših srcih in mislih. Tukaj ne umre nikoli. Zato je potrebno ohranjati odnose, ko imamo možnost sobivati v tem življenju. Skupaj nabiramo lepe spomine, saj na koncu so samo ti pomembni.
Morda je v času žalovanja še bolj pomembno, da se družimo z nam ljubimi ljudmi, da gremo v naravo in se zavedamo lepote le te, da kuhamo, če nam je to v veselje, da razveselimo nekoga, da gremo na kavo s prijateljico v sončnem dnevu ali pa da samo preberemo zanimivo knjigo ali pogledamo film. Pomembno je, da ne počnemo samo stvari, ki nas spominjajo na izgubo, na samoto, na žalost in trpljenje. Življenje je skupek mnogih stvari, med drugim tudi izgube in žalosti, vendar to je samo del življenja, ni življenje samo. Najti radost in pogum v sebi pa je moč, ki jo je življenje vsakemu od nas podarilo.
Maja Kus Ambrož
